O glasbi s poslanstvom.
4. oktober 2016

V žarišču 12. Festivala slovenskega jazza

 

zan_tetickovic_foto_andrej_lamut

Žan Tetičkovič (fotografija: Andrej Lamut)

The Port Of Life. Nadvse obsežen projekt, ki mu težko najdemo primerjavo celo v svetovnem merilu. In njegov avtor, Žan Tetičkovič, je glasbenik, ki obvladuje spajanje tehničnega znanja s čustvenim dojemanjem lastnega življenja ter dogajanj v svetu. Nekdo, ki si upa doživeti in premisleku pusti čas. Da bi doživeto lahko sprejel, razumel. Ponotranjil. Zaveda se, da šele distanca omogoča osebno refleksijo in prinese zrelost, tako potrebno za ustvarjanje. Prav zato šest let po pristanku v New Yorku, predstavlja glasbeno pristanišče, s katerimi vabi v življenje.

 

Kadarkoli zaslišim omembo tvojega imena, se vame prikrade spoštovanje. Že nekaj let živiš v New Yorku in svoj talent nadgrajuješ z znanjem, za kar dobivaš tudi prestižne nagrade, a za razliko od mnogih tega ne razglašaš na ves glas, temveč to preprosto je … del tebe. So sanje (že) izpolnjene?

Res je, skoraj šest let je že, odkar sem se preselil v New York. Znanje mi pomeni moč, tako pri izražanju kot tudi osebni rasti in globini vsega, kar ustvarim. Nekaj nagrad je bilo, vendar zame štejejo le ustvarjena dela in sam umetniški nivo le-teh. Ne razmišljam pretirano o sanjah, saj menim, da verjetno ne bom nikoli dosegel tistega osebnega zadovoljstva, ob katerem bi lahko dejal, da sem izpolnil življenjske sanje. Vsaj ne, če pogledam svoj karakter in delovanje. Kar seveda ne pomeni, da nisem hvaležen, ko zaključim delo in nasploh za to, da se je vse izšlo, kot se je. Preprosto nisem navajen spanja na lovorikah in ostajam skromen, saj je pot k tisti ustvarjalni izjemnosti še zelo dolga.

Mnogi umetniki skušajo v svojih delih opozoriti na trenutna dogajanja v svetu ali družbi, katere del so. Se mi pa zdi, da glasbeniki le redko odreagirajo na način, na kakršnega si sam odreagiral na vedno, a trenutno še toliko bolj aktualne migracije, saj se begunska kriza še ni polegla. Te je tvoja lastna izkušnja tako močno zaznamovala, osrečila, razžalostila, zmedla …?

Če bi iskal prednosti samega umetniškega delovanja ter ustvarjanja v primerjavi z drugimi poklici, je to ravno moč opozarjanja na aktualne dogodke, problematiko in nepravičnosti skozi neko iskreno umetniško stvaritev. Ta atribut ni samo razlika ali prednost pred mnogimi drugimi poklici, temveč, vsaj tako menim, tudi dolžnost vsakega umetnika. Reakcija na določene dogodke skozi glasbo je seveda lahko neposredna ali posredna, brez direktnega sporočila. Pri projektu The Port Of Life gre za neposredno sporočilo, s katerim sem želel opisati svojo migracijsko izkušnjo predvsem s psihološkega vidika. Navdih za njegove temelje sem pričel dobivati skoraj šest let nazaj, kar je precej pred danes aktualno begunsko krizo. Me je pa kljub temu že samo dejstvo, da je dokončanje projekta sovpadlo z vrhuncem begunske krize še dodatno navdihnilo, da sem na koncu tega ustvarjalnega procesa dobil dodaten, nov zagon za njegov zaključek.

Korenine prvega studijskega albuma The Port of Life segajo v obdobje med letoma 1892 in 1954, ko so se kulture stikale na Ellis Islandu, otočku ob južnem delu Manhattna, in v jazzovsko glasbo, ki si jo nadgradil z elementi klasične glasbe. A da bi zgodbo povzdignil v svetovljansko pripoved, si dodal glasbe sveta in jo z elektronskimi vložki postavil v sodoben čas. Sklepam, da gre za izjemno obsežen projekt, ki si mu moral posvetiti ne le ves svoj čas, temveč celega sebe. Kako se je razvijal, od same zamisli do tega končnega izdelka?

Prve zamisli in prvi navdih za to, da bi opisal svojo migracijsko izkušnjo, so se rodili prav na zloglasnem imigracijskem otoku Elis. Že ob prvem obisku me je povsem prevzel. Na njem danes stoji muzej, a največji vtis so name naredile izkušnje migrantov, ki so prešli ta otok. Med njimi so tudi izpovedi slovenskih priseljencev, ki so se takrat povečini s trebuhom za kruhom in v obupnih razmerah ter v popolni negotovosti, v želji za boljšim življenjem, odločili za slovo od rodnih krajev in za potovanje v novo deželo. Gre za svetovljansko pripoved in temu primerno je napisana tudi glasba, ki vsebuje močne jazzovske vlive ter vplive klasične glasbe. Projekt takšnih proporcij je od mene zahteval popolno predanost in tudi izjemno potrpežljivost, saj sem seveda moral vsako stopnjo v procesu akulturacije, za katero sem kasneje napisal določen stavek, najprej doživeti.

Pridružila se ti je enajst članska mednarodna zasedba, a tudi fotograf Andrej Lamut, oblikovalec Marko Damiš in pesnik Sergej Harlamov. Si z njimi sodeloval ali prijateljeval že dlje časa ali so preprosto prišli ob pravem trenutku na pravo mesto in se kar sami umestili v projekt, ki zato ni le plod tvojega dela?

Z Andrejem sva stara prijatelja, tudi sošolca iz osnovnošolskih dni. Menim, da je eden najboljših in najizvirnejših fotografov na našem prostoru. Izjemno občudujem njegovo delo. K projektu sem ga povabil, ko sem začel dobivati končno podobo. V tem času se je celoti pridružil še odličen oblikovalec Marko Damiš, s katerim se sicer prej nisva poznala, a sva kljub temu hitro našla ideološko povezanost, ki ji je sledilo krasno sodelovanje. Sergej Harlamov je izviren pesnik, ki prav tako prihaja s Ptuja in je doprinesel čudovito poezijo. Slednja dodaja še eno dimenzijo in dodano vrednost.

Če prav razumem poezijo izvaja Alba Nacinovich. Gre torej za instrumentalno-vokalni projekt ali je v ospredju vendar instrumentalna glasba, v kateri občasno gostuje vokalistka?

Poezija je del fizičnega izdelka, torej albuma v obliki knjige The Port Of Life in ni izvajana v živo. Vokal je uporabljen izključno instrumentalno in orkestralno.

Premiera bo neposredno po izidu na Festivalu slovenskega jazza na Ravnah na Koroškem sredi oktobra. Glede na to da gre za interdisciplinarni projekt, ki bo sicer izšel v obliki knjige: bo tudi koncert nadgrajen z vizualno podobo in poezijo?

Projekt smo sicer predstavili že v začetku februarja v Kino Šiška, vendar se strinjam, da gre tokrat za premiero. Končno bo izšel vsaj zame težko pričakovan, nadvse obsežen album, medtem ko je glasba od tiste prve predstavitve doživela precej nadgradenj in sprememb. Sedaj je v zaključeni obliki in upam, da takšna kot je, doseže čim več ljudi, pričara obilo izkušenj in se zapiše v zgodovino mojega ustvarjanja. Morda tudi v zgodovino kreativne jazzovske in klasične glasbe v slovenskem prostoru. Če pa bo prisoten vsaj kanec sreče, upam, da tudi širše.

Nina Novak

Jazzopis, številka 1, 2017

jazzopis_naslovka

Jazzetna

Jazzetna izpostavlja glasbo s poslanstvom in o njej piše s poslanstvom. V središče postavlja jazz in etno, vendar beseda o glasbi nikakor ni omejena izključno nanju, temveč na vso kakovostno (slovensko) glasbo, ki sicer marsikdaj težko najde pot do javnosti. Prav zato objava na Jazzetni pomeni več, kakor sama ocena plošče.

Poleg tega Jazzetna nudi raznovrstno strokovno podporo, vključujoč pripravo vseh vrst promocijskih besedil in celovito svetovanje posameznim izvajalcem (Nina Strnad, Jaka Kopač, Taša, Aleksander Novak idr.) ter festivalom (priprava programskih knjižic idr., Festival slovenskega jazza, Jazz Ravne, Cankarjev dom). Zadolžena je za vsebinsko zasnovo Jazzopisa in v sodelovanju z Mestno knjižnico Ljubljana prireja mesečne pogovore z jazzovskimi glasbeniki pod naslovom Nova frekvenca.

Z željo po sodelovanju se obrnite na elektronsko pošto.

Naročite se na e-Novice