O glasbi s poslanstvom.
8. maj 2018

Zoran Majstorovic, Reginald Veal, Jimmy Weinstein: Play Time

Play Time ni sterilno sodelovanje treh glasbenikov, ki izhajajo iz različnih kultur, temveč skupno čutenje biti kompozicij.

 

Bono Records, 2018

Če je Atma Mundi Ensemble, zasedba reškega kitarista Zorana Majstorovića, združevala jazzovsko glasbo z glasbo sveta in bila trdno zasidrana v melodičnih formacijah, Play Time odhaja v povsem drugo smer. Gre za projekt, ki je bil pred dvema letoma predstavljen na turneji po Hrvaški, Sloveniji in Italiji, a je očitno glasbeno druženje prineslo toliko dobre energije, da so se jo glasbeniki odločili zabeležiti še v studiu. Kitarski trio v sestavi Zorana Majstorovića na kitari in basista Reginalda Veala ter bobnarja Jimmyja Weinsteina, oba Američana z močno reputacijo v svetu jazza, predstavlja način sodelovanja, ki danes nikakor ni redkost, tudi mnogi slovenski glasbeniki delujejo globalno, zato niti sorodne izdaje niso izjema. A se občasno prigodi, da vključujejo izvajanje glasbe le enega samega avtorja, najpogosteje kar tistega, ki je dal pobudo za snemanje ali turnejo, v večini primerov pa je to instrumentalist iz v svetu ne prav dobro poznane Slovenije (ali Hrvaške).

Seveda ne gre za pravilo, a bi relativna pogostost srečevanja s prav takšnimi projekti lahko privedla do teh in podobnih zaključkov. V tem pogledu je Play Time drugačen, kajti vključuje osem kompozicij, ki so delo vseh treh glasbenikov, čeprav Majstorović res prevladuje, a eno skladbo sopodpisuje z Vealom. Podobna pravkar opisanemu pa je tudi glasba sama. Kitara namreč nikakor ni instrument, ki bi opredeljeval kompozicije, dovolj odprte, da se v njih izrazijo vsi trije, in hkrati medsebojno izjemno raznolike si, kar prinaša nedeterminiranost v tej meri, da nam le eno samo (niti desetkratno) poslušanje ne bo razkrilo vsega bogastva. Slednje morda še v največji meri ponudi na dlani uvodna About you, v kateri je čutiti vpliv italijanskih struj na mehkoben zvok kitare, soroden Bebu Ferri ali Marku Čepaku Makiju, obema (najmanj tesno) vpetima v italijansko jazzovsko okolje. Gre za oblo melodijo, ki se v nadaljevanju umakne niti ne dialogom, temveč pogovorom. Dear Max, Weinsteinovo posvetilo mentorju, prijatelju in velikanu jazzovske glasbe Maxu Roachu, je solistična točka avtorja, kjer spoznamo vsaj kanec bobnarskih zmožnosti, ki so del ritem sekcije, v tem primeru pa tudi osnovni pripovedovalec. Za razliko od nje Squtting (Majstorović) poudarja basovske linije in na tej točki se velja za trenutek ustaviti, kajti solistični dialogi so prav tisto, kar to izdajo dela tako sočno.

Običajno namreč posamezen instrument povede z neko melodijo, pri čemer zaokroži, pogosto celo zmehča siceršnje dogajanje, medtem ko tu lahko prej govorimo o govoru. Tako v omenjeni skladbi kitara in boben podpirata glas kontrabasa, ki je zapeljiv, odločen in igriv, kot je tudi v Vealovi Drummin bass, kjer se instrumenti dopolnjujejo, a ne enolinijsko, kar ustvari nekakšno veččasnost ali, če želite, večprostorskost, ki šele v prežemanju ena z drugo, druga s tretjo in tretja s prvo prinesejo celovitost. A če iz melodij preidemo na ritmični aspekt, ki ni prav nič manj zanimiv, Instant calypso Majstorovića in Veala prinaša eno močnejših točk, kjer se združijo prav vsi elementi, svojstveni glasbi, ki zna preživeti duh časa. Seveda gre za izrazno melodiko, razvejane ritme, zanimivo harmonijo in močen karakter posameznih instrumentov. In prav zato Play Time ne prinaša hitrega zadovoljstva, temveč terja čas in igro, kot nakaže že sam naslov. S to glasbo se je namreč potrebno seznanjati počasi, ji dati možnost, da vzbudi v nas trepet srca in nam šele nato prične razkrivati tiste najbolj skrite, a hkrati tudi najbolj žlahtne trenutke.

Nina Novak

Jazzopis, september 2018

Jazzetna

Jazzetna izpostavlja glasbo s poslanstvom in o njej piše s poslanstvom. V središče postavlja jazz in etno, vendar beseda o glasbi nikakor ni omejena izključno nanju, temveč na vso kakovostno (slovensko) glasbo, ki sicer marsikdaj težko najde pot do javnosti. Prav zato objava na Jazzetni pomeni več, kakor sama ocena plošče.

Poleg tega Jazzetna nudi raznovrstno strokovno podporo, vključujoč pripravo vseh vrst promocijskih besedil in celovito svetovanje posameznim izvajalcem (Nina Strnad, Jaka Kopač idr.) ter festivalom (priprava programskih knjižic idr., Festival slovenskega jazza, Jazz Ravne, Cankarjev dom). Zadolžena je za vsebinsko zasnovo Jazzopisa in v sodelovanju z Mestno knjižnico Ljubljana prireja mesečne pogovore z jazzovskimi glasbeniki pod naslovom Nova frekvenca, medtem ko na televiziji ETV vodi lastno oddajo Jazz z Nino.

Z željo po sodelovanju se obrnite na elektronsko pošto.

Naročite se na e-Novice