O glasbi s poslanstvom.
4. december 2018

Zrinka Posavec: Gradovi i sela

Le žensko srce, del ženskega telesa, ki nosi življenje, lahko tako močno čuti zgodbe nekih davnih časov.

 

Mast Produkcija, 2018

Čeprav nas naslov Gradovi i sela lahko morebiti nekoliko začudi, saj poslušanje albuma razkrije, da se skladbe opirajo predvsem na tradicionalne vaške običaje, je njegov izbor pravzaprav povsem pričakovan. Zajete zgodbe so namreč nekega davnega dne izpričevale bolečine, hrepenenja in radosti vaščanov, a svet se je postopoma razvijal, otroci so odrasli in v iskanju boljših pogojev za življenje odšli v mesta, kamor so skupaj z osebnimi rečmi odnesli tudi ljubezen do petja, besednega izpovedovanja ter druženja. Pesmi so se tako iz generacije v generacijo preobražale, se prenašale iz ene vasi v drugo in iz manjših mest v večja ter se prilagajale modernizaciji. Vse dokler niso ti nadvse ruralni glasbeni utrinki dobili pridih urbanosti z lahkotnimi in zapeljivimi jazzovskimi elementi ter kristalno čistimi in nadvse jasnimi interpretacijami Zrinke Posavec. Pravkar opisana zgodba bi navsezadnje lahko bila tudi njena, saj ta Đakovčanka že vrsto let ustvarja v Zagrebu, pred dvema letoma pa je opozorila nase z albumom Pantomima, o katerem smo ob izidu že pisali in na katerega je zvrstila tako sevdalinke kot starogradske pesmi, kot so Lijepi li su mostarski dućani, O jesenske duge noći, Fijaker stari, Stade se cvijeće rosom kititi in druge. A če je bil nabor instrumentov na prvencu širok in tradicionalneje usmerjen (brač, didžiridu, saksofon), je na svojem drugem albumu oklestila instrumentalno barvno lestvico na prispevke Maria Igreca (kitara), Kristine Bjelopavlović – Cesar (klavir), Borne Šercarja (tolkala in bobni) ter Gorana Delača (kontrabas) in ob tem izbranim skladbam vdahnila novo življenje ter jih povedla na raven visoke umetnosti, a nikakor na račun tega, da bi skladbe izgubile tisto pristnost, iz katere izhajajo – ljudskost. Zrinka Posavec je globoko zavezana ljudski glasbi in napol pozabljenim običajem, med katerimi sta tudi poročna krona, ki si jo nadene nevesta gradiščanskih Hrvatov ali međimurska ruta tibet. Obe je oživela na naslovnici albuma in na ta način pokazala, da je sobivanje preteklosti in sedanjosti, celo prihodnosti, kot tudi vaškega z mestnim in starega z modernim še kako mogoče. Vendar živo ostane živo le, če izhaja iz nas samih; naših občutenj, prepričanj in veščin, s katerimi razpolagamo. Tako tudi umetnica ni mogla navdiha iskati na tujem, temveč se je najprej ozrla po rodni Slavoniji (Zumbul jelo, Oj, šumice zelena, O, gdje si dušo) in sosednjih Baranji (Ljubio sam osamnaest curica), Podravini (Senjicu senjala) ter Međimurju (Protuletje se otpira), da bi jih nazadnje dopolnila z nekoliko oddaljenimi, čeprav še vedno domačimi: Dalmacijo (Sve se more), Bosno in Hercegovino (Sjajna zvijezdo) in Makedonijo (Zajdi, zajdi jasno sonce) ter pokazala, da se lahko vse spoji v eno, če le utripa v ritmu nas samih.

Album zato valovi in prehaja od intimne samote solistično izvedene Sjajna zvijezdo – ob tej čas dobesedno zastane, v sami interpretaciji pa se zlijeta izpoved mlade, še nekoliko naivne duše, in zrelost tistega, ki skozi dni stopa z razumevanjem vseh zakonitosti sveta – k skupinski muzikalnosti moške erotične in zapeljive skladbe Zumbul jelo, kjer vokal le na trenutek igrivo povede, medtem ko so sicer instrumenti medsebojno popolnoma prežeti. Enako velja za O, gdje si dušo, v katero vnese celo kanec proste vokalne improvizacije. V splošnem bi lahko dejali, da prevladujeta jasnost in prožnost klavirja, kar se še posebno odraža skozi Jesen stiže, dunjo moja madžarskega avtorja Bogdàna Istvàna s prepevom Jovana Jovanovića Zmaja. Skladba se je najbolj zakoreninila v Vojvodini, čeprav je tudi na Hrvaškem doživela že nešteto preoblek, medtem ko med najbolj znane najbrž sodi tista Oliverja Dragojevića, s katerim je glasbeno opremljen film Duga mračna noć Antuna Vrdoljaka (2004). A je Zrinkina izvedba drugačna po melanholiji, ki pravzaprav kljub samosti ni nikdar izraz osamljenosti, saj decentne klavirske melodične linije dopolnjujejo premišljeni tolkalni vložki, s katerimi Šercar poustvarja ptičje petje ter druge zvoke iz narave. In četudi skladba govori o tem, kako »s cvjetnih grana lišće pada, s njime ode moja ljubav, moja mladost, moje nade,« iz pevkinega glasu veje kanec upanja, ki dopušča možnost nadaljevanja ali morebiti celo vnovične sreče, saj je človeško srce zmožno premagovanja neverjetnih bolečin. Z ozirom na to sta nadvse zanimiva še dva dialoga, od katerih se eden opre na cajon (Sve se more) in drugi na vibrafon (Senjicu senjala), na katerega zaigra Šimun Matošić. Prav slednja zaradi mehkih vibracij, ki so posledica narave samega instrumenta, daje vtis uspavanke in povede v mistiko večernih sanj. A če so omenjene skladbe obrnjene navznoter in naravnane individualistično, Ljubio sam osamnaest curica in Protuletje se otpira s svojo igrivostjo posegata v sfero kolektivnosti. Prva navihana in veseljaška, druga navdahnjena s strani (na novo) prebujajočega se (ali nemara celo novega) življenja in v njej osrednja vloga pripade kitari, ki je sicer skrita za gibkostjo vokala ter ritem sekcijo. Drugače je z Zajdi, zajdi jasno sonce makedonskega glasbenika Aleksandra Sarievskega, kjer imenitna klavirska pasaža obarva vso skladbo, da se toni spustijo v mehkem letu in se zasidrajo v naše srce, kot se metuljev let posuje čez travnik zgodnje pomladi. Gre za (skoraj) sklepno skladbo, iz katere vzide nov dan, novo jutro, novo upanje … nov navdih.

Avtorska skladba te vsestranske akademsko izobražene glasbenice, ki je v preteklosti nastopila na Zagrebškem festivalu in Chansonfestu, sicer pa ustanovila ženski zbor Zwizde, zasedbo, ki oživlja glasbeno tradicijo Slavonije, Baranje, Srijema in Bačke, celotno zgodbo zaokroži. Vendar je v prvi polovici albuma že postregla z avtorsko Ako želiš moje srce, napisano po vzoru na sevdalinko Ako želiš moje srce, dođi u akšam. Misel je seveda izrazila po svoje: »ako želiš moje srce, budi nježan i blag,« s čimer je potrdila tisto trditev z začetka tega sestavka, da glasba s prenašanjem skozi različne prostore in čase doživlja preobrazbe. Ob vsem naštetem je pravzaprav prav Za tebe tista, v kateri združi vplive vseh poprejšnjih skladb in ji doda odločnost tistega, za kar smo se že davno opredelili, saj »za tebe, za tebe, za tebe, za tebe, dušo, ja pobjeđujem!« Prav v tem stihu – ja pobjeđujem – se skriva vsa moč ženskega vokala, ki je bil na prejšnjem izdelku še nekoliko zavarovan z bogatejšo glasbeno spremljavo, vendar jo je tokrat oklestila in jo odpela iz strogih tradicijskih tokov ter prav s tem omogočila sodelujočim glasbenikom večjo mero izraznosti. Tudi sama je v interpretacijah suverenejša in manj zapeta, kot bi šele tu in zdaj zares odprla svoj glas, s tem pa tudi dušo ter srce. In kakor da bi mentalno odvrgla breme teh časov, v katerih je skoraj obveza slediti uniformirani večini, ter v tem zaslutila svobodo. Nujo biti ne drugačna, temveč iskrena – sprva do sebe, nato do soustvarjalcev in nazadnje poslušalcev. Na Gradovi i sela zato trdnih korakov stopa po poti, ki osrečuje njo samo in se pri tem ne ozira na mnenja drugih, kar jo nazadnje pripelje do lahkega leta, s pomočjo katerega jo odnaša v tiste najbolj skrite kotičke čutnosti; v zanosu, da je šele tisto najbolj njeno lahko v kar največji meri tudi last vseh nas. Prav zato so te skladbe polne bolečine, upanja, strasti, ljubezni, življenja. So žive, kajti vsa polja občutkov se nazadnje spojijo v mozaik, ki prikazuje, kako malo se v resnici z odtekanjem časa in s prehajanjem skozi različne prostore zares spreminja. Navsezadnje še vedno občutimo natanko tisto, kar so čutili naši predniki in se navkljub drugačnim okoliščinam soočamo s podobnimi izzivi. Zato je ta močan ženski glas tako univerzalen in pristen – ker je glas vseh nas, ki smo kadarkoli bili, smo in bomo.

Nina Novak

Jazzopis, september 2018

Jazzetna

Jazzetna izpostavlja glasbo s poslanstvom in o njej piše s poslanstvom. V središče postavlja jazz in etno, vendar beseda o glasbi nikakor ni omejena izključno nanju, temveč na vso kakovostno (slovensko) glasbo, ki sicer marsikdaj težko najde pot do javnosti. Prav zato objava na Jazzetni pomeni več, kakor sama ocena plošče.

Poleg tega Jazzetna nudi raznovrstno strokovno podporo, vključujoč pripravo vseh vrst promocijskih besedil in celovito svetovanje posameznim izvajalcem (Nina Strnad, Jaka Kopač idr.) ter festivalom (priprava programskih knjižic idr.; Festival slovenskega jazza, Jazz Ravne). Zadolžena je za vsebinsko zasnovo Jazzopisa in v sodelovanju z Mestno knjižnico Ljubljana prireja mesečne pogovore z jazzovskimi glasbeniki pod naslovom Nova frekvenca, medtem ko na televiziji ETV vodi lastno oddajo Jazz z Nino.

Z željo po sodelovanju se obrnite na elektronsko pošto.

Naročite se na e-Novice