O glasbi s poslanstvom.
27. december 2018

Gradovi i sela / Jazzetna album leta 2018

 

Zrinka Posavec (fotografija: Nina Anić)

Ta ženska se da vsa, je edina misel, ki vzbrsti tekom poslušanja njenih strastnih, živih, razigranih, a tudi bolečine in hrepenenja ter upanja polnih skladb. Ta ženska ne pristaja na kompromise. Ne vdaja se lažnim utvaram. Ta ženska vedno znova stopa po težjih, stranskih poteh. Kajti drugače najbrž ne zna. Kot nihče drug ne zna teh besedil, vzetih iz tradicije Slavonije in drugih krajin, interpretirati s tolikšno močjo, kot ona.

 

Akademsko izobražena glasbenica, ki je študij glasbene kulture in petja zaključila v Zagrebu, ne premore le občutka za melodije, temveč tudi za lepo besedo. Je pesnica, ob tem pa poučuje petje ter vodi ženski zbor Zwizde, katerega ustanoviteljica je. Zasedba se opira na glasbeno izročilo Slavonije, Baranje, Srijema in Bačke, kar se sklada tudi z njenim samostojnim delom. Čeprav se je kot kantavtorica predstavila na festivalih, kot sta Chansonfest in Zagrebački festival, je prepoznavnejša po opevanju starogradskih pesmi, sevdalink in drugih skladb s področja Balkana, medtem ko se njen avtorski izraz oslanja na prav te in se spaja s šansonom ter jazzom. Skozi življenje in delo jo vodi misel, da glas odkriva dušo, strast in želje, kar se nedvomno čuti v vsakem tonu, ki prispe iz globin njenega srca. Kajti prav prisotnost srca je tista, ki ločuje interprete od tistih, ki dihajo z vsakim tonom, besedo ali melodijo. Zrinka nedvomno sodi med te slednje. Prav zato smo njen album Gradovi i sela proglasili za enega od treh Jazzetna albumov leta 2018 in ob tej priložnosti izbrali nekaj izsekov iz besedil, ki se nam morda celo zdijo bolj oddaljena, kot pa dejansko so. Vendar so človeška čustva univerzalna, kar se lahko prepričamo tudi s pomočjo Zrinkinih razmišljanj o kulturi, umetnosti, glasbi, navdušenju nad življenjem, iskanju sreče, novih priložnosti in še marsičesa. Predvsem pa nas tako z besednim kot glasbenim izpovedovanjem vedno znova povede v svet čustev, intimnih trepetov sladkega pričakovanja ter nežne ljubezni.

»Protuletje se otpira, moje srce nema mira. Nemam mira ni spokoja dok ne rečeš da buš moja.« (Protuletje se otpira)

V pesmi se me je dotaknil prav ta stih: »Nemam mira ni spokoja dok ne rečeš da buš moja«, vendar na koncertih pogosto pojem »nemam mira ni spokoja dok ne rečeš da bum tvoja«, saj te besede kar najbolje odražajo mojo željo ter hrepenenje po tem, da nekomu pripadam in da me nekdo vzljubi prav takšno, kot sem. Pravzaprav me v vseh teh skladbah privlači ravno ta odprta emocija, s katero se na neposreden način izrazi željo, a se obenem slutita trpljenje in nezmožnost uresničiti prav to. Gre seveda za sladko trpljenje, ki nas navsezadnje tudi vodi skozi življenje in s pomočjo katere vsi rastemo, medtem ko čakamo in se pripravljamo na ljubezen.

»… ja ti sada pišem pismo…« (Oj, šumice zelena)

Gizdavost in pogum ženske iz Slavonije nimata meja. Ona je prepričana vase, odločna, prava gospodarica. Ko ljubi, se povsem preda, vendar je, kadar se jezi, pripravljena narediti vse, da ne pokaže svoje užaljenosti. Slavonke fant ne zapusti … ona zapušča njega. Tudi, če je žalostna, tega ne bo pokazala, ker je ponosna … v srcu žalostna, vendar ponosna. Iz tega dejstva potem nastanejo mnoge pesmi, tudi takšne o žalosti, ki je prisotna le v intimi njenega prostora ter njene pesmi. Navzven se torej zdi pogumna, vendar je znotraj sebe mehka in občutljiva, česar ne pokaže, saj gre za njeno moč.

»… po danu pitam sunce za te i pitam ljude sve…« (O, gdje si dušo)

Pričakovanje, čakanje, trepetanje … nekdo mora priti in veš, da se ljubita, vendar njega ni. Ne veš niti, kje je, v katerem mestu, državi … vendar veš, da se imata rada in da mora priti, da se mora javiti. In ti ga čakaš in upaš: »O, gdje si dušo, daj se javi…« Njun odnos obstaja, združena sta v ljubezni, vendar ju je čas razdvojil. Je ostal kje na bojišču v neki drugi državi, morda sploh ni več živ? Ona po njem povprašuje vse, tudi sonce in mesec in ljudi … vendar njega ni.

»Kako da ti otvorim srce? /…/ Dozvoli mi samo da ti priđem.« (Za tebe)

Kadar ima človek zaprto srce, on ne objema, on ne ljubi, on ne žari od ljubezni. Zanj je ljubezen samo obremenitev. Tudi tovrstni ljudje imajo radi, le da ne znajo odpreti svojega srca, bojijo se predati. Na veliko načinov sem skušala svojemu moškemu odpreti srce, trudila sem se … moledovala sem za njegovo odprtost do življenja. Želela sem se mu le približati, vendar to ni bilo lahko … Če je srce zaprto, ne gre, ker so vrata zaklenjena. Ne pravijo zaman, da je njegovo ali njeno srce zaklenjeno. Srce se lahko zaklene, vendar se lahko tudi nekoga zaklene v srce – to je potem ljubezen.

»Ako želiš moje srce, budi nježan i blag …« (Ako želiš moje srce)

Če želiš, da sem tvoja, bodi nežen kot pero in blag kot pomlad. Ne ustrahuj me, ne sili, ne zahtevaj … samo bodi, nežen in blag in dala se ti bom. Spet gre za srce … če želiš moje srce. Kajti brez dajanja srca ni ljubezenskega odnosa.

»Okreni se divojčice da ti vidim bilo lice. « (Zumbul jelo)

Od nekdaj me je v slavonskih pesmih navduševala erotika. Ta pripravljenost moškega, ki poje svoji izbranki, ji dvori, jo boža s pesmijo in ji topi srce s toplimi stihi mi je v navdih. Veliko je takšnih pesmi, vendar se me je ta še posebno dotaknila. On želi videti njeno lice, oči, ustnice … on želi na njenem licu videti sebe in njuno življenje.

»S cvjetnih grada lišće pade. S njime ode moja ljubav, moja mladost, moje nade.« (Jesen stiže dunjo moja)

Življenjski cikli se spreminjajo, kot se spreminjajo letni časi. Ljudje odhajajo in prihajajo; prijatelji, učenci, ljubimci, delo, projekti, želje, trepetanja … Tako kot jeseni odpade listje, tako je tudi z deli našega življenja. In vse se spremeni skupaj z golimi drevesi. Zavlada žalost, v srcu je zima, opazujemo, kaj se je zgodilo, kaj je odšlo, pomirjamo srce, se tolažimo … in čakamo na novo brstenje. Ni lahko, niti ena pesem v našem življenju ni lahka, kajti človek se poveže z enim cvetom, plodom, zelenilom … a vse odhaja, da bi prišlo nekaj novega.

»… mene mladu samu ostavia…« (Sve se more)

Čakanje na vrnitev moža, brata, fanta. Čakanje, da se vrne človek z morja. Ne veš, ali je živ in ali se bo sploh vrnil. Mlada žena pa čaka in čaka. Strast nosi v nedrjih in hladnost v srcu, v rokah pa praznost dotika.

 

Preberite tudi recenzijo albuma Gradovi i sela Zrinke Posavec.

Nina Novak

Jazzetna

Jazzetna izpostavlja glasbo s poslanstvom in o njej piše s poslanstvom. V središče postavlja jazz in etno, vendar beseda o glasbi nikakor ni omejena izključno nanju, temveč na vso kakovostno (slovensko) glasbo, ki sicer marsikdaj težko najde pot do javnosti. Prav zato objava na Jazzetni pomeni več, kakor sama ocena plošče.

Poleg tega Jazzetna nudi raznovrstno strokovno podporo, vključujoč pripravo vseh vrst promocijskih besedil in celovito svetovanje posameznim izvajalcem (Nina Strnad, Jaka Kopač idr.) ter festivalom (priprava programskih knjižic idr.; Festival slovenskega jazza, Jazz Ravne). Zadolžena je za vsebinsko zasnovo Jazzopisa in v sodelovanju z Mestno knjižnico Ljubljana prireja mesečne pogovore z jazzovskimi glasbeniki pod naslovom Nova frekvenca, medtem ko na televiziji ETV vodi lastno oddajo Jazz z Nino.

Z željo po sodelovanju se obrnite na elektronsko pošto.

Naročite se na e-Novice